Novica dneva

Novica dneva

V Nedeljskem dnevniku (konec marca 2018) sem na naslovnici zasledil velik napis: „Franc Rode sestavlja novo vlado.” Najprej sem pomislil, da je na sceni, razen Marjana Šarca, še en nov obraz. Toda zraven bombastičnega naslova je bila tudi slika bodočega sestavljavca nove vlade, z rdečo kapico na glavi, kar je dalo slutiti, da zadeva diši po kadilu. Niti v sanjah nisem pomislil, da bi v laični državi cerkveni poglavar sestavljal vlado. Pa še tiskarski škrat je zagodel in izpustil njegovo titulo, ki bi ga opredelila. No, sem pomislil, pa bomo dobili vsaj eno vlado sestavljeno po evangeliju. Njeni poslanci se bodo držali 10 božjih zapovedi. Ne bo več laži, kraj, podkupovanja in podobnih nevšečnosti. Spomnil sem se slik naših novoustanovljenih vlad in dejstva, da bi se skoraj tretjina teh morala preseliti na Dob in tam končati nekaj mandatov. Seveda do preselitve ni prišlo in to vse zaradi masla. Tako namazani so se lažje izmuznili kazni. Nestrpno sem prebral članek na napovedano temo. In kaj zvem? Zvem, da je g. kardinalu dovolj podpiranja strank, kot sta SDS in NSi, ker, glede na dosedanje njihovo delovanje, nimata več možnosti priti v vlado in tako še naprej izdatno materialno in politično podpirati slovensko RKC. Predvidevam, da bi odpovedovanje podpore tema dvema strankama lahko bil za Cerkev dvorezen meč. Če bosta omenjeni stranki postali „siroti”, se bojim, da bi celo ga Ljudmila Novak prenehala hoditi v cerkev. Saj veste, da hudič v sili tudi muhe žre in stranki se branita, da je za vso njihovo delovanje bila zgled Katoliška cerkev in omenjata 800 milijonsko luknjo, bančno prevaro, ko je bilo ogoljufanih tisoče vernih varčevalcev, zlorabo otrok, ….  Žal, ne morem našteti vseh omenjenih nečednosti Cerkve, saj je dolžina mojega članka omejena. Pri članku g. Aleksandra Luca na to temo je zraven besedila bila priložena tudi slika kardinala z napisom: „Franc Rode, sprejema darila.” Za povračilo pa on daruje maše. Rad bi še omenil, da bi tudi jaz rad sprejemal darila in bom iz hvaležnosti molil za darovalce.

Pri vseh teh političnih zdrahah in mahinacijah, sem se dokopal do spoznanja, da še samo jaz živim po navodilih svetega evangelija, čeprav sem ateist.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 2.04.2018

kam spadate?

Kam spadate?

Naš pisatelj Goran Vojnović je v enem od svojih člankov v časopisju zapisal tudi tole misel: „V življenju sem srečal že veliko ljudi s tehtnimi razlogi za to, da si o Slovencih mislijo vse najhuje,” To je pač njegovo osebno mnenje in nima ga smisla spodbijati. Zato lahko ostanete indiferentni do njegove trditve. Toda v istem članku je zapisal tudi mnenje o naših strankah: „Naše politične stranke imajo Slovence. bodisi za skrajneže, bodisi za bedake.” S prvim citiranim stavkom nas sicer spravlja v rahlo nelagodje, kajti vsak o sebi misli le najboljše. Z drugim, s katerim bi se celo strinjal, pa nam prepušča izbiro, kam naj se uvrstimo. Čeprav poznam osebe in celo skupine ljudi, za katere trditev ustreza, večina le misli, da ne spada v nobeno ponujeno skupino. G. Vojnović je bil ljubezniv in se ni omejil samo na ti dve skupini Slovencev, temveč je ponudil razvrstitev v še eno. No, tja spadam, boste pomislili. S to mislijo ribarite v kalnem, kajti naslednja skupina je definirana v nadaljevanju citata, in se glasi takole: „Bodisi za skrajne bedake,” Torej, voditelji političnih strank nas imajo celo za skrajne bedake. Sedaj ste pa v hudi dilemi, saj je bolje izbrati eno od prvih ponujenih skupin. Zberite se, saj imate še kašen mesec al’ pa dva, da se znebite ponujenih skupin oz. ustreznih mislecev. Naš up, da obstaja še ena skupina, ste vi, potencialni volivci!

Mnenja sem, da se človek, ko „zavoha” oblast, spremeni. Če pa ostaja dlje časa na oblasti, potem vse bolj potrjuje mnenje g. Vojnovića.

Pa saj so strankarski voditelji in njihovi priskledniki, ki jih vztrajno volimo in bi morali delovati za narodov blagor, ne pa da nas pripeljejo v brezno, naši ljudje, niso neki čefurji. Če pa so, potem naj za njih velja Vojnovičev zapis: „Čefurji raus!”

Če pomislim, da te staroselce na vodilnih stolčkih, Slovenci ohranjamo pri koritu, potem ni čudna Vojnovićeva ugotovitev, da nas imajo za bedake, saj vsaka stranka za Slovenijo trdi: „Moja boš.”

Toni Jurjec Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 2.04.2018

Me Too

Me Too

„Mi tu, kaj pa je to za en hudič?” je vprašal Janez za šankom prisotne prijatelje. „Bil je res hudič, ko so se filmske igralke spomnile, da jih je, čeprav pred desetletjem, kakšen moški šovinist ščipnil za rit.”, so mu razložili šank kolegi. „Ko se je začela ena „zvezdnica” pritoževati nad spolnim nasiljem moških, se je vsul plaz obtožb prizadetih žensk, ki je spominjal na podirajoče se domine, saj so se tudi druge spomnile, da so bile izpostavljene moškemu spolnemu nadlegovanju. Vse so začele trditi jaz tudi sem žrtev, ali po njihovem Me Too”. „To je pa res hudič.”, je rekel Janez in pomislil, ali naj še sploh poboža svojo ženo. Lahko bi ga celo tožila za spolno nadlegovanje. Že tako zbeganega Janeza so še dotolkli, ko je zvedel, da se je ta manira razširila celo med redovnice. „O ti grešnice.” je pomislil „pa saj one so se poročile z Bogom, in morajo potrpeti v tuzemskem življenju. Kam gre ta svet? ”

Si predstavljate, nočejo več vstajati ob zori, da pripravijo zajtrk za duhovnika ali škofa, da čez dan operejo in zlikajo perilo, da delajo do poznega večera ko postrežejo večerjo, pospravijo posodo, in šele nato gredo spat (včasih tudi same). Skratka, nočejo biti več služkinje.

Z viharjem Me Too se jim obeta prva zmaga. Pile bodo lahko kavo v istem prostoru s škofom. Seveda bodo kavo kuhale še vedno one in vprašanje je, če bodo sedele za isto mizo s škofom, toda nekaj napredka je pa le. Kaj je cilj tega gibanja redovnic? Popolna enakopravnost spolov tudi v Cerkvi. Ko bodo, recimo, na sode dneve kavo kuhale redovnice, na lihe pa škofje in bodo srkali kavico v istem prostoru za isto mizo. Mogoče bo za prijetno vzdušje kakšna redovnica ščipnila škofa, kaj vem kam. Na lička, recimo.

No, do te idile je še daleč, čeprav je rahlo radikalen papež Frančišek par besed namignil redovnicam v prid. Toda hitro se je prilagodil cerkveni večini in zatrdil, da je vprašanje ženskega duhovništva zaprto, celo nedotakljivo. Za svoj „exces” v prid redovnicam je sobratom izjavil: „Oprostite mi, če sem malo feministično naravnan.” Me Too. Glej, glej. Kdo bi si mislil, da imava s sedanjim papežem nekaj skupnega?

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 2.04.2018

Tehtnica

Tehtnica

Da bolj slikovito izrazim svojo misel, sem za vizualni pripomoček izbral tehtnico. Na eni strani tehnice si predstavljajte dve veliki uteži na katerih z velikimi črkami piše: Človekove pravice na eni, na drugi pa Pravica do samostojnosti naroda. Na drugi strani tehtnice sta dve majhni uteži z drobnim tiskom popisani, Dobiček na eni in Politična korist na drugi. Predvidevam, da pričakujete, da bo tehtnica globoko nagnjena na stran večjih uteži. V tem primeru niste rojeni za politika, temveč za poceni delovno silo ali ovce, odvisno od tega kdo manipulira z vami. Najslabše za vas je, če ste poceni delovna sila in še ovca povrhu, saj tedaj nikoli ne boste v položaju, da si lahko nagrabite materialne koristi, ne da bi jih dobili po prstih. Za vašo kariero in življenjski uspeh morate brez predsodkov biti prepričani, da bo tehtnica nagnjena na stran manjših uteži. Da ne boste dvomili v to mojo ugotovitev, vam ne bom našteval vodilne politike, ki so jim moralni zadržki vprašljivi in jih tehtnica lahko zavede, temveč vam ponujam primer človeka, ki ima za celo milijardo ljudi največjo moralno avtoriteto. Uganili ste, da to ni nobeden od naših politikov, saj ti ali je sploh nimajo ali jo posedujejo v majhnih dozah. Ponujam vam zgled prilagodljivosti papeža Frančiška, ki pri obisku v Burmi niti z besedo ni omenil preganjane skupnosti Rohingja, kajti njegovi politični cilji so Kitajska in Indija. Torej, veliko večji zalogaj kot kakšna skupina Rohingja. In zakaj naj bi jih omenil? Samo v zadnjih dveh mesecih, da si rešijo glave, je pobegnilo iz Burme 620 000 njenih pripadnikov. Kaj to res iz tako visokega piedestala ni omembe vredno? Katero tehtnico je imel pred očmi papež?

Kako se je pa odzval na težnjo naroda po svoji osamosvojitvi? Kurdi so se na referendumu izjasnili za samostojno državo in so jih napadle vse sosedne države. Lažje je razumeti, da papež ni povzdignil svoj glas v bran Kurdom, so pač muslimani in se ni hotel mešati v dogodke v tuji staji. Toda tudi Katalonce, ki so pa iz domačih logov in gradijo nikoli dokončan katoliški monument Sagrado familio, je postavil na enako tehtnico kot Rohingje, čeprav je lahko spremljal dramatične dogodke katalonskega referenduma. Odzval se je z izjavo, da je zaskrbljen zaradi „drobljenja Evrope”, kar pomeni, naj se Katalonci kar obrišejo pod nosom za svojo samostojnost.

Naj vam moj vizualni pripomoček pomaga bolje razumeti dejanja voditeljev in boste doživeli manj razočaranj. To je tudi namen tega članka, da uvidite uporabnost tehtnice za celotno zgodovino človeštva brez izjeme.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 14.12.2017

Samomori

Samomori

Zakaj nas je Slovencev tako malo? Ker smo baje na zgornjem delu lestvice, glede števila samomorov. Ali je samomor junaško ali sramotno dejanje je odvisno od posameznega primera in prevladujoče religije. Muslimanski samomorilci, posebno če pri tem dejanju povabijo s sabo tudi več „nevernikov”, so čislani in pričakujejo izpolnitev obljube o 72-ih devic v posmrtnem življenju. Krščanstvo s svojo trditvijo, da je življenje božji dar, tretira samomor kot greh. Ali je to vedno greh in kako velik greh je? To je, vsaj za katoliško srenjo, odvisno od posameznika. Kot greh sta ga definirala šele sv. Avguštin in sv. Tomaž Akvinski, saj Biblija o tem molči. Ponujam vam dva zgleda prilagodljivosti katoliške „definicije” samomora. Prvi je iz osebnega spoznanja moje matere v začetku 20. stoletja. Njen oče, bogat kmet, ker mu ni uspelo dokupiti njive, ki sega v njegovo zemljišče, je v nedeljo po maši doma naredil samomor (obesil se je). Njegova žena (sedaj vdova) je s sedemletno hčerko odšla k župniku, sporočit žalostno novico. Župnik se je strogo držal grešnosti samomora, nahrulil vdovo z razlago, da mora vedeti kam zakopavamo samomorilce, izven pokopališča, ne pa v posvečeno zemljo. Obe sta odhajajoč jokale. Toda, … Župnik ju je s trkanjem na okno s prstom vabil nazaj. Neverjetno je, kako hitro lahko vpliv mašnega vina popusti. Ves cerkveni nauk o samomorih je v trenutku padel v vodo, ko je župnik od svoje kuharice zvedel, kdo je ta samomorilec. Sedaj zelo ljubezniv župnik je vzel knjigo in zapisal vse potankosti o pogrebu, vključno s povoščenim platnom s katerim pokrijejo pokojnika, da gre njegova duša brez grehov direktno v raj. To je bil tedaj največji in najdražji pogreb v Selnici ob Dravi. Edina neprijetnost je bila, da se je župnikova kuharica hvalila, da je tak veličasten pogreb njena zasluga. Zakaj pa? Saj ni prispevala niti ficka za pogreb. Tista punčka, ki je bila priča župnikovemu razsvetljenju, je od tedaj strogo ločila vero od duhovništva. Nekaj teh njenih izkušenj sem tudi podedoval.

Premaknimo se kakšnih 110 let v sedanji čas. Na haaškem sodišču je hrvaški general S. Praljak bil obsojen na 20 letno zaporno kazen. Spektakularno je pred kamerami izpil strup, torej naredil samomor. In, glej ga zlomka. Njegovo dejanje najbolj slavi prav Katoliška cerkev. Hrvaški škof Vlado Kosić trdi, da je Praljkov samomor enakovreden Kristusovi smrti  na križu. Pravi: „Mar ni tudi Gospod naš, Jezus Kristus, prostovoljno daroval svojega življenja za nas, da bi nas poučil, da je največja ljubezen prav darovanje življenja za prijatelje?” Bravo Kostić. Za katere prijatelje je Jezus „daroval” življenje?  Menda ne za tiste apostole, ki so se, ob njegovem prijetju, razbežali. Jezusa so, kot nevarnega puntarja, na silo odpeljali na morišče, Praljak se je, kot vojni zločinec, s samomorom izognil zaporni kazni. In to naj bi bilo enakovredno? Sicer sem pa mnenja, da je škof Kosić šprical šolo, ko so poučevali o sv. Avguštinu in sv. Tomažu Akvinskemu. Možne spremembe razlage samomora, da je greh ali ni greh, glede na koristnost uporabe, cerkveni možje razlagajo z frazo Čudna so pota Gospodova.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 14.12.2017

Slovenka leta

Slovenka leta

Lepo je, da tudi z izborom Slovenke leta počastimo naše žene. Včasih me poprime strah, da bi lahko tudi kakšno neprimerno izbiro prerinili do tega naslova. Recimo, da bi kakšna stranka za tolažilno nagrado predlagala neizvoljeno kandidatko za predsednico države. Največji absurd bi pa bil, če bi predlagala tisto, ki je dobila najmanj glasov. No, način glasovanja za Slovenko leta se je izognil tej nevarnosti, saj poteka bolj demokratično. Če je to res, bi tudi navadni državljani lahko predlagali svoje kandidatke. Jaz sedaj izkoriščam to priložnost in pristavljam svoj predlog. Ena od njih je Karmen W. Švegl, slovenska vojna dopisnica. Mediji najbolj pogosto poročajo o vojnah in raznih nesrečah. Iz samega kraja tragičnih dogodkih  boste lahko prisluhnili njenemu strokovnemu komentarju. Vedno, ko je vidim na TV oddaji, se razveselim, saj, pomislim, še je živa. Upam, da se je bo še kdo spomnil za izbor Slovenke leta. Druga moja kandidatka je tudi brez vojnih grozot, tragična oseba. Čudna so pota Gospodova, bi rekla g. Ernestina Rožman, ki jo je naš pravni sistem, oz. njegovi izvajalci, v 18- tih letih in nedoumljivih predpisih, obubožal. Javno se je v pismih bralcev sprijaznila s takšno krivico, saj želi naprej živeti v miru in brez sodnih pretresov. Rožmanova je doživela laično in osebno blasfemijo, saj ji ostala edina tolažba rek: „Vi, ki stopate v slovenski pravni sistem, opustite vsako upanje, da bo vaš primer zadovoljivo rešen”. Seveda to velja samo za navadne ljudi tipa Ernestine Rožman.  Ni prostora, da bi naštel vse tiste, ki se lahko temu reku izognejo, glede pač na mošnjo človeka.

To je še razlog več, da Ernestino Rožman proglasimo za Slovenko leta in ji povrnemo nepravično, z delom pridobljene in sodno izgubljene dobrine, v upanju, da se bo zaradi tega izbora tudi naš pravni sistem bolj počlovečil.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 14.12.2017

Pieteta

Pieteta

Te dni se mediji precej ukvarjajo z obveščanjem o pompu okrog grobišč, po vojni vrnjenih bežečih domačih vojaških formacij, in pomorjenih kot izdajalcev domovine. Posebno vlogo pri tem ima rov Huda jama, ki je izkoriščena za množične in spektakularne maše vrha slovenske cerkvene hierarhije. Trenutno se napihuje dogodek iz leta 1942. Hitler je zahteval likvidacijo „ciganov” in je tudi z nemško natančnostjo izvajal ta ukrep in belogardisti so mu zaprisegli zvestobo. „Kost za glodanje” je sedaj trditev enih, kot hvaležna tema za spravo med Slovenci, da so partizani izvajali Hitlerjev ukaz in leta 1942 pobijali „cigane”. Si predstavljate? Eni zaprisežejo pokorščino idejam Tretjega rajha, drugi, nasprotniki te ideje, jo pa izvajajo. Razumite, če morete. No, pustimo logiko ob strani, saj je marsikje ni, pa ljudje kljub temu globoko verjamejo tudi absurdnim trditvam.

Ker že od davnine po vsem svetu velja določeno spoštovanje do mrtvih (de mortuis nihil nisi bene) in to ne glede na veroizpoved posameznika, bom tudi jaz izkazal pieteto do mrtvih, vključno s tistimi iz Hude jame. Tudi spomenik z napisom imen tistih, ki so tam končali svoj življenjski krog me ne bi motil. Edino bi rad, da se napis izogne laži, da so to bili borci za domovino in tudi zraven vsakega imena bi rad v oklepaju videl zapisano določeno številko. To ne bi bile številke rojstva in smrti posameznika, temveč število slovenskih domoljubov in borcev proti okupatorju, ki jih je nosilec tega imena pobil. Pa še ena malenkost. Sveta maša naj bi se nanašala tudi na njihove žrtve, ki so jim grobovi raztreseni po vsem slovenskem ozemlju, saj so tudi oni bili katoliki. Kaj ne bi bil to korak k spravi?

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 14.12.2017

Krivica

Krivica

Pogovor s hrvaškim borcem domovinske vojne. Želi ostati neimenovan.

Spremljam sojenje na haaškem sodišču in ugotavljam, da se hrvaškemu narodu godi krivica. Šest bosanskih Hrvatov v Haagu nadlegujejo, da so vojni zločinci. Kako boš vojni zločinec, če se pa boriš za svoj narod? Našega generala Ante Godovino smo mi proglasili za junaka. Sedaj je tudi general Slobodan  Praljak, ki je raje naredil samomor, kot da 20 let sedi v zaporu, za nas junak. V resnici, vsi naši borci v domovinski vojni, ki so imeli kakšno pomembno funkcijo in jih v Haagu zadržujejo, so za nas junaki. To je ena krivica, krivica do hrvaškega naroda. Jaz se pa čutim tudi osebno prizadet. Pa dobro, ljudje božji, saj sem jaz tudi sodeloval v domovinski vojni. Nisem sicer general, toda imam dovolj zaslug za uspeh Lijepe naše. Ubil sem 8 Srbov, res da so bili civilisti, toda bili so Srbi, posilil sem 6 srbskih žena, zažgal sem 5 srbskih hiš. V pravični borbi je padlo tudi nekaj srbskih otrok. Kot domoljub in zagovornik hrvaškega jezika se sprašujem: Pa valjda sam i ja hrvatski junak. Zašto su mene zaboravili?

Pogovor zapisal Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 14.12.2017

Referendum proti Pahorju ni uspel

Referendum proti Pahorju ni uspel

Kako si človek lahko da duška, ko se mu izpolnijo kakšne želje, priča članek z zgornjim naslovom, ki ga je napisal g. Vid Drašček iz Vrhnike. Sicer, navaja, da bi raje zapisal naslov: „Atentat na Pahorja ni uspel.“, pa se je možak vzdržal. Po eni strani zatrjuje, da so bila soočenja kandidatov naporna, vendar kulturna. Po drugi strani pa se da zapeljati politiku iz naftalina, ki je v svojem članku zapisal „v nekaterih skrajnih krogih si je Pahor neupravičeno prislužil sloves konservativnega politika, zato so ti skrajni krogi mrzlično iskali vzvod, s katerim bi se Pahorja znebili“. Namesto stricev iz ozadja, nastopajo sedaj skrajni krogi. G. Drašček se pridružuje tistim, ki zatrjujejo, da je bila uprizorjena prava gonja proti ponovni izvolitvi g. Pahorja. Dejstva o g. Pahorju, kot o mlačnem in brez moralne avtoritete predsedniku, našteta od različnih skupin in posameznikov, so zanj neverodostojna. Lahko bi iz skupine skrajnih krogov izvzel vsaj skupino slovenskih pisateljev, ki so v svojem pismu argumentirano našteli Pahorjeve napake, zaradi katerih ni primeren za predsednika države. Zgraža se zaradi umišljene gonje proti Pahorju, ne zavedajoč si protislovnosti svojih trditev, navaja: „Je pa odločno in učinkovito mobiliziral svojo vojsko Karl Erjavec in s svojim učinkovitim „orožjem“ in podporo „svojih“ upokojencev spravil aktualnega predsednika iz zagate“.  Hvala bogu, da g. Drašček ni opazil, da so ti Karlovi upokojenci skrajni krogi ali celo, da je ta „podpora“ bila gonja proti g. Šarcu. Moti me tudi, da se v imenu upokojencev, saj niso bili vsi za Pahorjevo izvolitev, kdorkoli lasti izražati njihova mnenja.

Sicer tekma za stolček ni bila enakopravna, saj je, da doseže vrh, g. Šarec stal na tleh, g. Pahor pa na dveh podstavkih. Na enem je pisalo Dejan, na drugem pa Karl. Verjetno g. Drašček, če bi upošteval omenjene podstavke (skrajne kroge), ne bi bil tako vesel Pahorjeve zmage, saj je razlika v prejetih glasov bila zelo majhna. Tudi sam novoizvoljeni predsednik je izjavil, da „razume in sprejema kritike“ in se bo v bodoče prilagodil. Upoštevajmo še malo „kmečko pamet“. Če kmet ugotovi, da je voz obtičal, ne bo verjel obljubi konja, da bo sedaj bolj vlekel, temveč konja zamenja. No, Slovenijo vodijo politiki, ne pa kmetje. Dodajmo še rezime. Zaenkrat še ne vemo, kako dobro je, da g. Šarec ni bil izvoljen za predsednika države, saj bo v kakšni drugi funkciji lahko bolj koristil Sloveniji. Počakajmo, da se oba izkažeta.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 19.11.2017

Vsak izgovor je dober

Malo se odmaknimo od našega „razburjanja“, povezanih z volitvami predsednika republike. Vsi smo bili za to, da se nekaj spremeni, spremenilo pa se ni nič. Toda, tako smo hoteli. Zaidimo malo na svetovni dogodek, na azijsko turneja  Donalda Trumpa. Pišejo, da dokler sta bila z našo Melanijo skupaj, je turneja potekala brez besedni izgredov  njenega soproga. Žal, se je prej vrnila domov in osamljeni Trump se je pri povratku že v svojem aviončku besedno spozabil. No o tem boste še brali. Mene je pritegnil drug dogodek povezan s republikancem Trumpom. Nekdanji ustavni sodnik Roy Moore je kandidat republikanske stranke v nadomestnih senatnih volitvah v konservativni Alabami. Toda, vrag ne počiva. Pred leti je ta možakar otipaval 14-letnico in, kot je v politiki navada, to pride sedaj prav nasprotni strani. Na temo spolnega nadlegovanja otrok je ta država občutljiva. Spomnimo se, da je ameriška Katoliška cerkev rahlo obubožala zaradi svojih vnetih duhovnikov. In kako naj sedaj v tako versko nastrojeni državi „navijači“ kandidata g. Moorea branijo njegovo čast. Prisluhnite. Potegnili so na plan izbran opis iz največkrat natisnjene knjige – Biblije, zgodbo o odraslem mizarju Jožefu in 13-letni pastirici Mariji, ki je pri 14-tih letih že rodila in sta postala Jezusova starša. Detajle te zgodbe boste slišali pri verouku. Pri otipavanju 14-letnice je odrasli g. Roy Moore ostal brez njunega skupnega naraščaja, kar pomeni, da …

Zahvaljujoč tako prepričljivemu argumentu in dejstvu, da je krščanska vera v Alabami dovolj močna, pričakujejo, da bo g. Roy Moore izvoljen za senatorja že v prvem krogu. Ne recite mi, da naslov članka ni ustrezen. Hotel sem napisati bolj hudomušen članek, toda danes 13. novembra je dan prijaznosti, zato sem se rahlo vzdržal.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 19.11.2017

Prejšnja objava


Kategorije

Zadnje objave

Arhiv