Kdo pravi da od njega ni koristi?

Kdo pravi, da od njega ni koristi?

Podedoval sem staro zanemarjeno kmetijo. To ni bila nobena pridobitev, kajti preostale izstradane prašičke je bilo treba spremeniti v klobase, štalo počistiti, prebeliti in posodobiti, okolico znebiti razne odvečne krame, hišo obnoviti in streho popraviti, da ne pušča. Ker sam nisem vešč vseh teh opravil, sem med prijatelji povprašal, kje dobiti vse te mojstre. Opozorili so me, da bi me v tem primeru obnova  zelo veliko stala, kajti vsak mojster bi računal, kot da on edini dela na hiši in lahko iz moje vreče zagrabi lep šop bankovcev. V ravno pravšnjem razpoloženju se je šaljivec med njimi spomnil, da ve za človeka, ki se razume na vse te dejavnosti in če bi ga najel, bi prihranil kar nekaj denarja. Za njegovo udeležbo pri posodabljanju moje kmetije, so mi sporočili, moram izpolniti samo en pogoj. Snemat ga moram pri delu in posnetke objavljat v medijih. Začelo se mi je svitati o identiteti tega dobrotnika in sem vprašal, če je to tisti, ki se za časopis rad slika na kotalkah v mašni obleki in šopkom rož. S smehom so mi potrdili in ponovili, da bi naredil vse za reklamo. Eden je za njega celo uporabil izraz, ki ga jaz tukaj ne bom ponovil. Tako so mi nakazali rešitev za mojo veliko obnovitveno skrb. Ker nisem ravno tajkun, izkoriščam ta članek za nakup ene ohranjene kamere, ki pa mora biti dovolj kvalitetna, da bodo posnetki ostri in lepi. Ponudbe pošljite na spodnji naslov. Hvala.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 3.09.2017

Pasuljček

Pasulj za SDS iz kotlov slovenske vojske

Gospod Valentin Skubic se v PB z dne 2. avgusta pritožuje nad nerganjem nekaterih, ki niso zadovoljni z dejstvom, omenjenim v naslovu in se jezi na take „predrzneže“, ki so mnenja, da bi si SDS morala kotle najeti (in plačati najemnino), ne pa brezplačno sposoditi. Vresnici pa bi si morala SDS sposoditi kotle od belogardistov in nemških SS oficirjev, ki jih ona imenuje slovenska narodna vojska in jim je  postavila spomenik v Grahovem. Njihova slovenska narodna vojska, ki se je udinjala okupatorju in izdala domovino, je sedaj doživela novo izdajstvo. Njeni sedanji idejni somišljeniki so se odrekli nekdanjim delodajalcem, saj na svoj spomenik niso zapisali imena vseh soborcev slovenske narodne vojske, nemških SS oficirjev, ki so tudi padli za domovino. To je tudi ena vrsta izdajstva. Nikakor pa naj se s posojanjem kotlov ne vrivajo v našo slovensko vojsko, saj ima ta nalogo braniti domovino. Naj se priključi vsak k svojim.

Gospod Skubic v svojem članku zatrjuje, da so gospod Janša in njegovi sodelavci v času osamosvajanja Slovenije dobesedno nosili glave v torbi. Seveda g. Skubic te svoje trditve ne more dokazati. Tudi za samega g. Janšo ne, kajti g. Janša je zelo previden človek in skoraj nobeno njegovo dejanje v preteklosti ni moč dokazati. Edino, v kar g. Janša privoli je, da je rešitelj Slovenije. Pa saj mu to njegovi sodelavci verjamejo tudi brez dokaza. Večina Slovencev pa misli, da med osamosvajanjem g. Janša ni nosil glave v torbi, temveč nekaj drugega, veliko bolj pomembnega. Večina meni, da je v torbi nosil denar. Tudi to g. Janši ni moč dokazati. Celo tistih 200 000 evrov viška v njegovem gospodinjstvu je verjetno padlo z neba, saj ni moč dokazati izvora tega drobiža.

Članek g. Skubica potrjuje, da se ima skupina pod firmo SDS za nekaj več vrednega od drugih in jim ni treba upoštevati ekonomske situacije sedanje slovenske vojske, saj je dosti hudo že to, da ima ta za vrhovnega poveljnika smejočega se manekena, ki jo s svojimi izjavami spravlja v slabo luč. Zakaj imamo volitve?

Tu je nekaj iztočnic, zaradi katerih se g. Skubic zopet lahko jezi.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 8.08.2017

Kaj pravite na korak nazaj?

Kaj pravite na korak „nazaj”?

Kako nazaj? Časovno. Časovno nazaj za par desetletij. Kaj? Naj se vrnemo v čas enoumja? Da, točno to, saj imam tudi močan vzrok za tak predlog. Na dan z njim. Slovenci, ta potrpežljiv narod, ki se z velikimi koraki bliža svoji kalvariji, ima samo še eno možnost za narodni obstoj. Ko nam samozvani osvoboditelji izpod jarma komunizma razprodajo vsa podjetja, vse firme in blagovne znamke in nam dopovedo, da so se belogardisti in katoliški vrh skupaj z Italijani in Nemci borili proti okupatorju za svobodno Slovenijo, bo napočil čas, ko se bo treba odločiti. Ali bomo Slovenci izginili iz zemljevida Evrope ali bomo, vsaj za nekaj časa, ponovno uveljavili komunizem? Potrebno bo namreč zgraditi nove tovarne, ustanoviti nove firme in plasirati na trg nove blagovne znamke. Razen tega moramo na noge postaviti zdravstvo, šolstvo, ekonomijo, obnoviti ceste in zmanjšati brezposelnost. Sedaj za nobeno od navedenih reči ni denarja, razen za poslanske plače in „najcenejšo” poslansko kuhinjo. V časopisih bi tedaj brali o ljudeh zaslužnih za napredek Slovenije, o znanstvenikih in umetnikih, ne pa kot sedaj, ko nas mediji obveščajo o uspehih športnikov in goljufijah vodilne politične in cerkvene garniture. In ko bi vse od omenjenih reči bile urejene, bi se še enkrat znebili „okovov” komunizma. Tako bi sedanja politična, menedžerska in duhovniška smetana še naprej uživala prednosti kapitalizma. Ponovno bi lahko odpuščala delavce, jih okradla in na novo pridobljeno imetje prodajala. Razen tega, si bo tudi lahko postavila še kakšen spomenik okupatorskim vojakom in njihovim sodelavcem in pridno polnila skrivne blagajne v davčnih oazah. Ponovno si bo lahko privoščila, recimo, da za vsoto 200 000 evrov, ki jo ima in ji ne zna utemeljit izvora, sploh ne odgovarja. Denar bi lahko zbirala tudi takole: Za lačne družine pokličite 02-02 in darovali boste en evro ali 02-02 800 000 000 in darovali boste 800 000 000 evrov. Menim pa, da na vabo „vložite svoj denar v to in to banko in darovali boste svoje prihranke” ne bi bil več tako množičnega odziva. Če pa uporabijo sedaj pridobljene izkušnje, bodo iznašli še kakšen „legalen” način , da napolnijo svojo mavho. Vidite, moj predlog bi, razen obubožanemu ljudstvu, koristil tudi njim. Zato pričakujem vseljudsko odobravanje.

Hrvatje so se, sodeč po predsedniških volitvah, razdelili na pristaše predsednice in pristaše predsednika. Tudi pri nas obstajajo razni kriteriji za delitev ljudstva. Najbolj pravično, saj po mojem mnenju, je naslednja delitev: Pošteni in zakonito pošteni, kajti skoraj nobenemu od slednjih naše sodstvo ne more dokazati, da ni pošten. Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo pošten narod. Se strinjate?

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 9.06.2017

Marija Terezija vstani

Marija Terezija vstani …

in reši gozd, ki si ga svojčas zahtevala zasaditi, da reši tamkajšnjo zemljo pred poplavami in vetrom. Reši sosednja plodna tla in našo bistro rečico, da lahko pridelujemo neoporečno hrano za nas in naš naraščaj. Tam ne potrebujemo tuje lakirnice, ki nam bo zastrupljala zemljo in vodo, kot tudi ne na stotine vsakodnevnih tovornjakov, ki bodo zastrupljali tudi zrak, ko bodo odvažali lakirano pločevino. Poišči košček zemlje v okolici Gradca in naj tam opravljajo to umazano delo. Reši nas naših oblastnikov in birokratov, ki prodajajo zemljo, podjetja, banke in vse, kar smo po vojni s trudom zgradili. Daj jim nekaj svoje pameti, preden nam uničijo Slovenijo, drugače se bomo morali ozavestiti in jih zamenjati, če ne celo kaznovati.

Naj ta zapis zveni kot klic v sili! Mayday,   mayday,   mayday …

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 9.06.2017

Je to res napredek?

Je to res napredek?

Pomislimo, ali smo res že tako „zastrupljeni“ s televizijo, da ne znamo več ločevati plevela od užitnega zrnja. Pri tem problemu bi vam rad, v okviru mojih možnosti, priskočil na pomoč. Če odštejemo stokrat videne vsiljive reklame in ponavljajoče se „modrosti“ naših politikov, lahko naletimo tudi na kakšno oddajo, ki nas ne poneumlja, celo nasprotno, lahko nas vzpodbudi k razmišljanju. Če spremljate oddaje o živalih, ki jih čudovito vodi David Attenborough  na BBC EARTH, lahko ugotovite, da ni tako hude razlike med ljudmi in živalmi. Če je, je ta tedaj na škodo človeka, saj se slabše odreže kot žival. Tudi živali izražajo celo paleto čustev, ki jih egoistično pripisujemo le človeku.

Spremljal sem oddajo o vedenjski razliki med psom in mačko. Če pridete s psom v tujo hišo (psu neznano), bo sicer prisrčno pristopil in „pozdravil“ vse prisotne, toda vrnil se bo k lastniku in se ulegel zraven njegovih nog. Za psa se svet vrti okoli njegovega lastnika, saj tam najde varnost in smiselnost svojega obstoja. Ko je v oddaji nekdo, ki je neznan psu počepnil in ga povabil k sebi, se je pes sicer odzval, prišel k človeku in nato se takoj vrnil k lastniku in zavzel svoje mesto. Pes potrebuje „višjo silo“, na katero je navezan in mu usmerja življenje. To je tudi smiselno, saj ga lastnik hrani, pelje na sprehode, skrbi za njegovo zdravje in tudi čustveno sta navezana. Brez teh vzpodbud je vprašljiva potreba psa po „višji sili“.

Kako se je v tej oddaji vedla mačka v podobni situaciji?  Najprej je hotela spoznati novo okolje. Prehodila je celotno stanovanje. Izogibala se je ljudem in tudi lastniku. Na nobeno vabilo, da se približa človeku, ni reagirala. Hotela je ugotoviti, kako bi se v tem novem okolju dalo udobno in samostojno preživeti. Ni potrebovala nobene „višje sile“.

Preidimo sedaj na vedenje človeka v okolju planet Zemlja.

Želim vam ponuditi razliko, ki je po navadi ni v razpravah na to temo. Nobena žival ne potrebuje kakšne izmišljene „višje sile“ ali imaginarnega bitja, ki bi se ga bala in ga morala častiti, ne da bi imela koristi od tega. Živali upoštevajo samo konkretne grožnje, ne pa izmišljene. Človek pa je v svojem razvoju „napredoval“. Za svoje razlage sveta si izmišlja nadnaravna bitja, ki jih imenuje bogovi, ki so osnova za posamezna verstva. Bogovi žive in umirajo s svojimi verniki. Ko slednjih zmanjka, bogovi preidejo v mitske zgodbe, ki jih je zanimivo brati za „lahko noč“. Zanimiva je paleta različnih domislic o božanstvih, ki jih propagirajo posamezna verstva. Mnogi med njimi častijo veliko božanstev.

Budisti ne potrebujejo božanstva (edina vera brez boga), Kristjani se zadovoljijo z enim bogom. Tudi Muslimanom zadostuje samo eden – Alah. Osamelca sta seveda vsemogočna, saj morata nadomestiti mnogo drugih. Nisem zasledil trditve, da sta zadnja dva en in isti bog. Če bi bil eden za obe veri, potem verjetno ne bi dovolil, da se oboji njegovi verniki tako „veselo” med seboj pobijajo.

Če bi slučajno v svoji psihični neiznajdljivosti potrebovali kakšno vero, je škoda, da med to pestro izbiro ver, ne morete izbrati svoje. Vera je vedno vsiljena, največkrat otroku, ko je še v zibki. Tako verstva preživijo dlje časa. Ali je to prednost ljudi, da svoje upe prepustijo kakšnemu božanstvu, mu pošiljajo svoje prošnje v obliki molitev in tudi s prispevanjem darov tuzemskim predstavnikom božanstva?

Živali ne potrebujejo nobenega božanstva Ali ni to bolj naravno?

Navedel vam bom še eno razliko med človekom in živaljo.

Pomemben katoliški cerkveni mož je že davno tega pomislil, da čeprav po cerkveni razlagi nebesa ponujajo dušam vernikov stanje večne blaženosti in užitka, sama po sebi ta niso dovolj privlačna. Duše morda lahko celo dolgčas razjeda. Zato se je domislil, da bi nebeškim dušam dodali še užitek, da gledajo, kako se v peklu cvrejo duše grešnikov. To naj bi bil božanski užitek bogu všečnim dušam in bi bile bolj ubogljive v tuzemskem življenju. No, ni vam treba čakati na smrt, da bi vam vaša duša uživala v gledanju mučenja drugih, saj je že v sami človeški naravi, da brez kakršnekoli eksistencialne potrebe z užitkom muči živali ali celo človeka.

Ali je to res „napredek“ v primerjavi z živalmi? Za živali pravimo, da so krvoločne, toda nikoli ne ubijajo druge živali ali celo človeka zaradi užitka, temveč le za svoje preživetje in varnost in nikoli z mučenjem, temveč na najkrajši možen način.

Druge primerjave med ljudmi in živalmi lahko najdete v mnogih publikacijah. Jaz sem vam omenil samo ti dve, ki se radi izmuzneta resnim razpravam.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 9.06.2017

Zakaj jaz?

Zakaj jaz?

Obril sem se, okopal, uredil lase, oblekel najlepšo obleko, si privezal kravato, kupil šopek rož in se odpravil. Prijatelj, ki me je srečal, je takole komentiral moj izgled: „Tako si zrihtan, da se ti punca, ki ji neseš te rože, res ne bo mogla upreti.“ „Kakšna punca, saj ne grem k punci.“ sem mu odgovoril. Še naprej je drezal vame. „Kam pa potem greš v tem mašnem gvantu?“ je hotel vedeti. Moral sem zadovoljiti njegovo radovednost in sem mu povedal, da krem kotalkat. „Takšen greš kotalkat? In še z rožami povrhu? Pa saj ti nisi normalen. Zakaj pa ne vzameš športne opreme za kotalkanje?“ se je vsulo iz njega. Poskusil sem ga pomiriti, da moj veliki vzornik, ki je po anketah priljubljenosti vedno na prvem mestu, kotalka lepo oblečen in z šopkom v roki. Nato sem nadaljeval: „Jaz sem se poistovetil z njim, saj sem jaz tudi malce narcisoiden in bi rad bil občudovan. Res je, da nisem zmožen vseh opravil, ki jih on izvaja za svojo popularnost, toda vsaj kotalkanja sem zmožen. Ali ti misliš, da bi me kdo opazil, če bi kotalkal v športni opremi? Tako oblečenega me bodo pa hitro slikali in bom v časopisu. Ti nimaš pojma, kako se doseže popularnost. Pa še nekaj. Zame se sprašuješ, če sem normalen, ne sprašuješ se pa za tiste Slovence, ki so izvolili takšnega politika. Zakaj jaz ne bi bil normalen, moj vzornik pa je?

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.03.2017

Rešitev za slovensko vojsko

Rešitev za slovensko vojsko

Kako poiskati rešitev za slovensko vojsko, da bodo vojaki imeli cele čevlje, spodbudno plačo in da bodo dosegli večjo bojno pripravljenost? Celo vrhovni poveljnik ocenjuje njihovo borbeno pripravljenost za nezadostno,  kot da sam ne spada v to vojsko in ne deli njihovo usodo. Po njegovih potovanjih v tujino in ekstravagantnih fotografijah v medijih ni slutiti, da deli usodo svoje vojske. Za lažje dojemanje razlike vojske in njenega poveljnika, vam ponujam primer iz šolskega področja. Sem profesor in v primeru, da bi moj razred, v katerem sem razrednik, imel najslabši uspeh na šoli, bi se počutil soodgovornega za takšen sloves razreda. Poskusil bi na vse možne načine izboljšati stanje v tem razredu. Še na misel mi ne bi prišlo, da bi sam ocenil celoten razred za nezadosten in to brez občutka, da sem tudi sam prispeval k tej oceni. No, pustimo tega poveljnika, saj očitno nima zamisli, kako rešti slovensko vojsko.

Namen članka je poiskati konkretno rešitev za zagato slovenske vojske. Tako rešitev, ki je v preteklosti že dosegla določene uspehe in finančno ni veliko stala Slovence. Predlagam poveljniku slovenske vojske, da se odpravi (pa ne s kotalkami) v Grahovo. Tam sta dva spomenika, ki sta posvečena dogodku v Grahovem. Napisa na spomenikoma naj bi mu pomagala k sprejemu konkretne dokončne odločitve.

Na prvem piše:

„SVOJ DOLG SO LJUDSTVU NOTRANJCI PLAČALI, POGUMNO SMRTI GLEDALI V OČI, ENAKOST, BRATSTVO NARODOV KOVALI IN LEPŠE DNEVE DELOVNIH LJUDI.

O SLAVA VAM, KER STE SE ŽRTVOVALI, DA MLADI ROD SVOBODNO ZAŽIVI.

23. NOVEMBRA 1943

TOMŠIČEVA IN ŠERCERJEVA BRIGADA

UNIČITA BELOGARDISTIČNO POSTOJANKO GRAHOVO.“

Na drugem pa:

„Na tem kraju so leta Gospodovega 1943 posadko domobrancev slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tuji po misli.“

Ta del citata zadostuje, da se utrne misel našemu vrhovnemu poveljniku, kako rešiti slovensko vojsko. Ste opazili, da na tem spomeniku slovenska narodna vojska ni bila zapisana v narekovaju, kljub SS oficirjema v njej, kar pomeni, da njeni avtorji mislijo resno. Če se oprimemo te ideje, bi tudi sedaj slovensko narodno vojsko lahko vzdrževali Nemci, jo oblačili, dajali orožje, plačevali in tudi dajali cigarete (tudi v novih zavojčkih). Seveda bi za to uslugo morala tako vzdrževana slovenska narodna vojska preganjati komunajzarje in ateiste. No, če se kaj razumem v genetiko, so to lastnost podedovali že od svojih prednikov. Cilj bi bil dosežen, cena vzdrževanja slovenske narodne vojske bi se drastično zmanjšala. To je moj prispevek k reševanju slovenske narodne vojske.

Nekaj bi pa le še dodal. Besedilo na prvem spomeniku je nevtralno, našteva dejstva in zahvalo padlim za svobodo. Ta spomenik nobeden duhovnik ni blagoslovil. Drugi je glede tega imel več sreče. Ne samo, da ga je blagoslovil duhovnik, tudi izraz leto Gospodovo nakazuje povezavo Cerkve z domobranci. Domobranci v postojanki, ti zapriseženci Hitlerju, se skupaj z SS oficirjema niso hoteli predati, saj so vedeli, da njihova dejanja proti borcem za svobodo ne morejo ostati nekaznovana. Zato so padli v boju. Za take pa ne rečemo, da so pobiti. Če bi hoteli, da tudi prvi spomenik doživi blagoslov, bi na njem moralo besedilo biti tako hujskaško, kot na drugem. Recimo takole. „V teh krajih so leta 1943 slovenske domoljube in borce proti okupatorju z noži in pištolami pobili katoliki, bratje po krvi, tuji po misli.“

Kljub skrbno izbranemu besedilu na domobranskem spomeniku, so njegovi avtorji le naredili dve napakici:

  1. Med padlimi branilci postojanke so zapisali človeka, ki ni bil niti domobranec, niti ni bil na kraju spopada. Po odkritju spomenika pa je zvedel, da je bil ubit od komunistov. Seveda je zahteval, da se njegovo ime izbriše iz tega sramotilnega seznama.
  2. „Pozabili“ so zapisati imena dveh SS oficirjev, ki sta padla pri obrambi postojanke. Tudi ona dva sta bila borca te slovenske narodne vojske.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.03.2017

ponosen narod

Ponosen narod

Prijatelj je ob novoletnih praznikih večkrat izrazil željo, da bi enkrat v New Yorku dočakal novoletno spuščanje steklene krogle z napisom Happy New Year  in doživel vzdušje razigrane množice. Končno se mu je, po večletnem varčevanju, uresničila želja. Vrhunec newyorškega novoletnega slavja je bil dogodek pri spuščanju velike steklene krogle z napisom. Toda tokrat je množico čakalo veliko presenečenje. Na stekleni krogli je bil napis Srečno Novo Leto. Navdušenje čakajočih je naglo splahnelo, začeli so žvižgati in ko je napetost naraščala, so se slišale parole kot so: „Hočemo napis v domačem jeziku. Američani smo ponosen narod in ne maramo vsiljevanje tujega jezika, nikjer ne vidimo napisa v angleščini. Hočemo napis Happy New Year“ in podobne izraze nestrinjanja. Da bi pomirili razjarjeno množico, so organizatorji novoletnega spektakla sporočili, da obstaja tudi napis v angleščini. »In kje je ta napis?«, je hotela zvedeti množica. »V Ljubljani, prestolnici ene evropske države, za katero mogoče še niste slišali. Tam pa se je ob polnoči pojavil velik napis Happy New Year!«. »Kakšen pa je ta narod, da si dovoli, da mu Novo leto čestitajo v tujem jeziku?” Ali nimajo nič ponosa? Ali se ne zavedajo svojih korenin?«, je spraševala vznemirjena množica. Na vsa ta vprašanja jim organizatorji niso znali odgovoriti. So se pa ustrezno odzvali in napis v slovenščini zamenjali z napisom v angleščini in tako rešili čast Američanov. Čast Slovencev pa je njihova deveta briga. Kaj pa naša?

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.01.2017

Spočetje

Spočetje

Po verouku je Janezek pritekel domov in je rahlo zadihan hotel mamici povedati, kaj je danes izvedel novega. Toda mamica ga je prehitela s vprašanjem, o čem so se danes pogovarjali pri verouku. „Počakaj mami, veliko ti moram povedati in tudi vprašati“, je Janezek poskušal izpeljati svojo namero. „Kaj pa?“, je zanimalo mamico. „Najprej sem na skrivaj od starejših slišal, da tisti človek, ki mu Mihec pravi očka, ni njegov biološki očka, ker ga je njegova mamica spočela z nekim drugim tipom. Ja, tipom, tako so rekli.“, v eni sapi oddrdra Janezek. Mamica, rahlo zaprepadena, da sin prisluškuje pogovoru odraslih, želi spremeniti temo njunega pogovora z željo, da ji pove, kaj so se učili pri verouku. „Počakaj, mami. Najprej moram izvedeti nekaj o sebi.“, reče Janezek. „O sebi? Kaj pa želiš zvedeti o sebi?“, je zanimalo mamico. Janezek je bil vidno vznemirjen in je rekel „Rad bi vedel, če je moj očka moj biološki očka in če si me ti spočela z njim.“  Mamica, ki nikoli ni pričakovala takšnega pogovora s sinom, ga je poskušala pomiriti z razlago, da so oni zgledna katoliška družina in je njegov očka tudi njegov biološki očka in ga je ona s tem očkom spočela. Sedaj pa ji naj le pove, kaj je zvedel pri verouku. Janezek, ki je bil vesel te mamine razlage, je načel svoje dotedanje skrbi. „Veš mami“, je rekel „zvedel sem, da je Marija spočela …“ „Katera Marija? “, ga je prestrašeno povprašala mamica. „Oh, mami. Devica Marija. Saj veš. Tista Devica Marija, ki je spočela od svetega Duha, kar pomeni, da je sveti Duh biološki oče Jezuščka. Kaj ne?“ „Kaj pa govoriš, Janezek!“, ga je prekinila zaprepadena mamica. Janezek se ni dal zmotiti in je poskusil razrešiti svoje dvome: „Saj si hotela zvedeti, kaj smo se učili pri verouku. Potem pa poslušaj, kaj me bega. Saj veš, mami, da ko se odrasli ljubčkajo, lulček pretrga deviško kožico. Samo sv. Duhu je uspelo oploditi trinajstletno Marijo, ne da bi jo razdevičil. Ali je to sploh izvedljivo? Verjetno zaradi tega, da bi ljudje bolj verjeli tej zgodbi, prikazujejo sv. Duha kot goloba. Mami, jaz pa ne bi imel rad, tako kot Jezus, goloba za očeta. Po sedanjih zakonih bi sv. Duha celo zaprli pod obtožbo, da je spolno zlorabljal trinajstletnega otroka. Ali mi verjameš, da se mojim sošolcem pri verouku ta zgodba ne zdi nič čudna, da je pa nemogoča, sploh ne pomislijo?

„Janezek, Janezek, kaj se tebi plete v glavi.“ je poskušala mamica ustaviti razlago svojega sina. Toda, on je hotel razvozlati to pletenje in je nadaljeval. „Mami, ali ti veš, zakaj rečejo nekomu drugemu, da je Bog oče, če ga pa sploh ni bilo zraven pri spočetju. In kaj je potem pri tej sorodstveni povezavi sv. Jožef? Je res, da če se v zakonu rodi otrok, je po zakonu mož avtomatično tudi oče, četudi ni biološki? Zato je po zakonu sv. Jožef oče Jezusu. Ja, koliko očetov pa ima potem Jezus? Nisem zapazil, da bi sv. Jožefa oznanjali kot očeta Jezusu, saj se temu izognejo tako, da jim pravijo Sveta družina. Jezus sv. Jožefu tudi pastorek ne more biti, ker sv. Jožef ni njegov očim. V resnici je Jezus njegov posvojenec. Veliko stvari mi moraš še razložiti mami, saj so mi glede teh rodbinskih vezi pri verouku naredili pravo zmešnjavo.“ „Počakaj Janezek, to ti bova skupaj z očkom razložila.“ je mamica preložila pogovor na čas, ko bo prišla malo k sebi in se posvetovala z očkom. Kot usmerjeno izobražena ni bila ponosna, da ima pametnega sina, še manj je pomislila na anomalijo, zakaj bi Bog dal človeku pamet, če je ne sme uporabljati. V sebi je čutila veliko nelagodje, saj je začela sumiti, da bo njen sin lahko dober katolik, če ne bo slepo verjel vsem trditvam, ki jih sliši od kateheta ali župnika. Res je kar pravijo: „Čudna so pota Gospodova.“

Ta fant bo težko razumel, da cerkvenim možem, ki se pulijo za dobrine, gozdove, gradove, slap Savice, obalo bohinjskega jezera in finančno molzejo državo, pravijo duhovniki (kaj je tu duhovnega?). Še večji absurd pa je, da se tudi njihovi ljudje, ki zlorabljajo otroke, v svojem poslovanju dosežejo ogromne finančne luknje in ogoljufajo svoje bančne varčevalce, drznejo nazivate se dostojanstveniki (kaj je tu dostojanstvenega?). Fant je prepričan, da se kitijo s tujim perjem. Toda! Toda, ustrezna vzgoja, bo fanta že pripeljala na „pravo pot“.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.01.2017

Dan reformacije?

Dan reformacije?

Opravičeno se sprašujete, zakaj je naslov zapisan z vprašajem. Zato ker menim, da bi drugačen naslov bil bolj ustrezen. Kako sem prišel na to idejo?. V družbi sem spremljal prenos proslave na dan reformacije. Posebno mi je bili drago, da se je tudi Prekmurje lahko predstavilo s svojimi pesmi, prepleteno z čudovitimi interpretacijami pesmi slovenskih pesnikov in zelo spodbudnim, rodoljubnim in spravnim govorom častnega škofa Evangeličanske cerkve Geza Erniše. Taka prireditev ti pojača dozo rodoljubja in ponosa, da si Slovenec. Po končanem prenosu je nekdo postavil vprašanje, zakaj kašen katoliški duhovnik ni sodeloval pri proslavi državnega praznika. Prav prisrčno sem se moral nasmejati takšni nevednosti. Spomnil sem se mojega članka, objavljenega tudi v reviji, ki jo izdaja Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, v katerem sem med drugim zapisal: „Prijatelja, ki živi na Norveškem, sem po elektronski pošti prosil, naj se pozanima, ali imajo pri njih spomenik, posvečen Quislingu, norveškemu medvojnemu izdajalcu in sodelavcu okupatorja. Odgovoril mi je, ali se mi je zmešalo, saj noben narod ne postavlja spomenika svojim narodnim izdajalcem, temveč ljudem, ki so se borili proti okupatorju. Bil je zelo presenečen in jezen, ko sem mu odgovoril, da tak narod obstaja, to smo ravno mi Slovenci.” Nato mi je sporočil, naj se znebimo te blamaže, sicer ga bo sram omenjat, da je Slovenec. Kaj si bodo pa mislili Norvežani o meni, če zvedo za to sramoto? Med drugim mi je sporočil: „Vi, bebci, ste edini v Evropi, ki ste postavili spomenik nacizmu (baje zato, ker so v SS enoti bili tudi Slovenci). Drugod je že samo širjenje ideje nacizma prepovedano.”

Ta in moj drugi članek, v katerem sprašujem, kako domobranci oz. njihovi idejni nasledniki  proslavljajo Dan upora proti okupatorju. Kako boš proslavljal dan upora proti sebi, kot tesno sodelujočim s okupatorjem?

To vprašanje mi je dalo idejo o bolj ustreznem naslovu za Dan reformacije. Seveda katoliški duhovniki ne morejo proslavljati dneva reformacije, saj so preganjali reformatorje, plenili jim imovino, pa tudi fizično iztrebljenje je pomagalo, da so se le ti ohranili na oblasti in uživali tuzemski raj. Zato menim, da bi morali 31. oktober imenovati Dan upora proti Katoliški cerkvi, saj bi bilo bolj natančno.  Ste tudi vi tega mnenja?

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljana

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 29.10.2016

Prejšnja objava


Kategorije

Zadnje objave

Arhiv